Bliža se mednarodni dan javnih služb, ko priznamo in obeležimo vlogo javnih službah in delavcev v javnih službah v naši družbi. 23. junija je OZN prvič razglasila za dan javne službe leta 2002, vendar je ta dan v zadnjih dveh letih deležen bistveno večje pozornosti, saj so ljudje izrazili hvaležnost delavcem v javnih službah po vsem svetu, ki so bili na fronti liniji pandemije. Na žalost pa se te simbolične geste niso izrazile v boljšem plačilu ali pogojih v javnih službah, izražena hvaležnost, zlasti s strani vlad in oblikovalcev politik, pa vedno bolj usiha.
Kljub vsem zahvalam se številne vlade držijo starih načinov razmišljanja glede financiranja javnega sektorja. Kljub priznanju, da je odziv na bančno krizo leta 2008 na osnovi varčevalnih ukrepov spodkopal naše javne službe in sposobnost odzivanja na pandemijo, mnogi nosilci odločanja ponovno postavljajo zmanjšanje dolga na dnevni red. Konec leta 2020, na primer, skoraj eno leto od izbruha pandemije, je Evropska komisija postavila pod vprašaj odločitve držav članic o povišanju plač za zdravstvene delavce, ker bi ta zaslužena povišanja plač lahko pomenila višji javni dolg. Prav takšna politika je pustila naše družbe tako slabo pripravljene na šok pandemije, zato moramo tovrstno ideologijo opustiti, da lahko zgradimo odpornejšo Evropo.
Javne službe so hrbtenica naših družb. Ne glede na to, ali smo v kriznih časih ali ne, so delavci v zdravstvenem in socialnem varstvu, vodovodnih in sanitarnih službah, izobraževanju, davčnih upravah, zaporih, celotnem sektorju energetike, prometu in drugih javnih službah tisti, ki skrbijo za delovanje naših skupnosti. Toda desetletje varčevalnih politik je pomenilo, da so bile te službe že dolgo pred izbruhom pandemije izredno obremenjene. Ne le da je to povzročilo visoko stopnjo izgorelosti med zaposlenimi, temveč je povzročilo tudi to, da ne morejo zagotoviti kakovosti javnih storitev, potrebnih za tiste, ki se nanje zanašajo.
Pandemija je to še zlasti pokazala pri storitvah na področju zdravstva in oskrbe. Za prvi val je bilo značilno pomanjkanje virov, vključno s pomanjkanjem osebne varovalne opreme, postelj na oddelkih za intenzivno nego in usposobljenega osebja, zaradi česar več bolnišnic po Evropi ni bilo sposobnih obvladovati situacije. Kot zdaj vemo, je to tragično pripeljalo do visokega števila smrti, ki bi jih lahko preprečili, vendar skupen dolgoročni učinek še vedno ni jasen. V prihodnjih letih se bodo zdravstvene službe trudile nadoknaditi zaostanek pri obravnavi bolnikov, ki jim je bilo zdravljenje preloženo zaradi pandemije. Pomanjkanje osebja se bo poslabšalo zaradi stopnje izgorelosti in dolgotrajnega covid-19 med obstoječim osebjem ter časa, potrebnega za usposabljanje novega osebja.
Da bi se javne zdravstvene službe lahko odzvale na vse daljši seznam preloženih zdravljenj in zagotovile kakovostno oskrbo, je bistveno izboljšati stopnjo ohranjanja osebja ter privlačnost poklicev zdravstvene nege in drugih zdravstvenih poklicev. Kratkoročno bi lahko višje plače, boljši pogoji in dostop do psihosocialne podpore odvrnili osebje od zapuščanja sektorja. Dolgoročno je treba bolj sistematično pristopiti k povečanju naložb v javne zdravstvene službe, da se zagotovi ustrezna raven dobro usposobljenega osebja v vseh zdravstvenih poklicih. Resno se moramo vprašati, kako želimo zagotavljati socialno oskrbo za otroke in mladostnike, starejše in invalidne osebe. Zagotavljanje socialne oskrbe za pridobitne namene in dajanje prednosti delničarjem pred delavci in uporabniki oskrbnih storitev ni način za uresničevanje pravice do oskrbe, ki je zapisana v evropskem stebru socialnih pravic.
Toda desetletje nezadostnega financiranja ni pustilo posledic le na zdravstvenem sektorju in sektorju oskrbe. Krčenje proračuna pri drugih javnih storitvah, od zaporov in čiščenja odpadnih voda do davčnih uprav, je delavcem v teh sektorjih otežilo zagotavljanje varnih in kakovostnih storitev. Če si želimo opomoči in zgraditi odpornejšo Evropo, financiranje za izredne razmere in kratkoročni ukrepi pomoči niso dovolj. Pandemija nam je prinesla enkratno priložnost, da naredimo stvari drugače in si prizadevamo za pogumno novo poglavje v oblikovanju politik. Evropa mora izkoristiti to priložnost.
Čas je, da izpodbijemo mit, da ni dovolj denarja za naložbe v javne storitve. Svet vsako leto izgubi 427 milijard dolarjev davka zaradi mednarodnih zlorab davka od dohodkov pravnih oseb in davčnih utaj fizičnih oseb. To predstavlja letno plačo ene medicinske sestre vsako sekundo. Denar obstaja, vendar lahko koristi javnemu interesu le, če bodo velike korporacije in premožni posamezniki plačali pravičen del davka. Za to se mora način delovanja naših družb močno spremeniti. Nacionalne vlade in institucije EU morajo odločno ukrepati in dati prednost delavcem, ljudem in planetu pred dobičkom.
Mette Nord, predsednik EPSU
Jan Willem Goudriaan, generalni sekretar EPSU
Mitja Fabjan, podpredsednik SDE Slovenije, član izvršnega odbora EPSU